Ko bi povedali, s čim zapolniti praznino,

ki ostaja za vsako ovelo cvetlico,

bi bila pesem drugačna.

Če bi vedeli, kako naj stopamo mimo

zamegljenih dni,

bi si puščali madeže na srcih ?

Ko bi vrenje misli lahko nosili

v oblaku za seboj,

da bi jih mimohodeči naključneži

lahko razumeli,

bi bilo vse še vedno isto.

Premikali bi usode

odkrivali zakrite misli,

blesteli v razumevanju časa,

se jokali za soncem,

tekli po dežju,

brali čarobna pisma

v objemu ljubljenih

na koncu sveta.

Na videz nerazumljeni, kričimo v sebi.

Strah, usedlano galopira k nam.

Ni nas težko najti.

Zven njegovih kopit odmeva

v naših željah po predaji.

Zaznamovani z drugačnostjo,

v polnosti src, z baladami v dlaneh.

Reka življenja nam odnaša vsakdanjik,

nam objokuje preteklik,

kjer ostaja in se na novo poraja veliko vprašanj.

Sandra Kocijančič