Pod mojim oknom jokajo otroci,
ihtijo v najbolj gluhi noči -
s presunljivimi, mačjimi glasovi,
ob steklu cvilijo vetrovi.
Na šipo trka hrast in me budi,
kakor slaba vest, ki jo greh teži
in dež v žlebovih votlo žvenketa,
v globino pada žalostno, brez dna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!