po potkah ne gre, po gredicah pa,

in vsi sončniki se ji vedno izognejo!

za njo stopa kljunaš z napetimi

prašniki, z golo koso: kot ritež.

v zemlji so kosmi neba, v njenih

očeh so gomolji: veliki, zardeli,

prešvicani brdavsi! z njimi noče

deliti srca, še svoje šalotke ne.

nima traktorja, nima svojega tlačana,

ima pa žimo v srcu in trdo hrbtenico:

kadar počepne nad rabarbaro, je njen

urin božja milost! kot mladi deklici

ji je ata cucelj vrgel v drek, mama

ji je rjuhe osvetlila in katehet ji je

po tilniku pasel svojega zveličarja:

zdaj čaka, da ji bo angel olupil krompir.

Dani Bedrač