Kraška gmajna.
Rdeče zarje ruja
božajo utrujene oči.
*
Na gmajni bor
kljubuje vročini.
Izgorevam sama.
*
Kali,
pozabljene izsušene oaze,
kličejo življenje.
*
Previdno hodim
mimo jam in vrtač,
plazečih spominov , kač.
*
Siva skala,
mogočna in trdna,
kot kraška duša.
*
Sonce boža
zelene jagode kraške kraljice.
Teranovo otroško lice.

Ida Semenič- adisa