črtomir, v katerih stiskalnicah brenčijo
tvoja zloščena moda? ali nista savica in
slava zdaj eno in isto? v bolnici franja
te čaka sveženj svežih glist: bova skupaj

hupala pred skupščino? priznam: kuncu sem
že zdavnaj izruval zob in moj nov buzdovan
ni bil kupljen v kropi. zdaj si ga mastim
v tvojem imenu, črtomir, sin naše slabosti!

veš, našopiriti se bo treba: srne umirajo
in za tolstimi vekami že preži nora svojat.
lakota ne pozna meja in najine lego kocke
so od včeraj. rubikon je poplavljen, zato

te rotim: prisezi mi ob mrtvem buldožerju,
da se ni mama slovenija izstradala zaman!
in morda, morda bodo spominčice olesenele
v nov križ, na katerega bova nasadila srd.

se spominjaš, za las je šlo takrat, na nož,
za rogovilaste sanje! še nerojen sem se bil
ob tebi, ob tvojih kobilicah: kot nor robot,
z nasršeno sapo peruna v svojih pavjih očeh.

bodo tokrat z neba šinile drugačne kosti, nove
prerokbe, nagradne križanke z divjaškim izidom?
bova imela tokrat dovolj vina, dovolj helebard
za starodavno pomlad, ki jo bova morda obudila?

Dani Bedrač