med splitom in mostarjem, nekje med nebom
in zemljo, mi je tin ujević zmehčal kamne.
onemel sem s topim nožem v rokah: poletje
je postalo znosno in ujel sem novo grlico.

med tukaj in onkraj so mi amerikanci
nastavili past: v njej je bil kristus
z gobastimi podplati, v bledi vojaški
vetrovki. ko sem ga zajezdil, me ni

več poznal. spoznala me je lastna mati,
mi podarila odpustke in vrč posladkane
limonade. z bosimi nogami je odbrzela
do oglarskih kop, kjer jo je vzela noč.

ko sem se hotel roditi, me je navsezgodaj
obiskal branko miljković. ni skušal skriti,
da je poln veličastnih sanj: napila sva se
sonca na adi ciganliji. ko si je nadel vrv,

mi je z vročim kopitom začrtal svoj verz v srce:
zajebi, stari! nesrećan čovek ne može biti pesnik.

Dani Bedrač