
Umazanija zažrta pod veke cveti na nevidnih poljih krivde
Medtem se melanholija v koktejlu pomladi nesramno vije čez sladek okus britve
Veš, to čutim ...
To kar raste v jedru tvojih prsi bo kot kaže preživelo moje skale
Sprejel sem, da tvoji krhki koraki ne žvižgajo v dlani, posute čez moj obraz
Veš, to vem ...
Vidim kako se zavese spuščajo čez morje spenjenih občutkov,
le takrat se zlijem v kot tvojega pogleda in čakam val,
da me preslika v okvir mojega obstoja. domov
Veš, tega ne razumem ...
Ne vem, kako to, da vem:)).
... pa loči od besed
lp, ajda
jaz pravim bravo
Všeeeeeeeč, zelooo!!!
LP, OP
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: S.R.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!