N I Č
Potem vidim majhno svetlo piko,
ki se veča in širi,
ostri robovi se mehčajo,
izginjajo temne sence,
sivina postaja bela, kot sneg,
slišim globok, zamolkel glas,
ki se me dotakne nežno
in potem se zavem, kdo sem
in da stojim v sobi brez sten,
ki je polna ljubezni.
ki se veča in širi,
ostri robovi se mehčajo,
izginjajo temne sence,
sivina postaja bela, kot sneg,
slišim globok, zamolkel glas,
ki se me dotakne nežno
in potem se zavem, kdo sem
in da stojim v sobi brez sten,
ki je polna ljubezni.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: kamper
- 23. 08. 2007 ob 04:22
- Prebrano 1558 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 463
- Število ocen: 27
