Kamor pogledam,povsod so
gozdovi,
temni, skrivnostni, polni lepot.
Pot je strma, porasla z mahom,
se spomniš...,kaj nisva že enkrat hodila tod?
Veter se poigrava z vrhovih mogočnih smrek.
Odločen korak sproži kamen, dva....
Čarobnost tišine je v trenutku prekinjena.
Podaj mi roko! Steciva na tisti cvetoči travnik!
Je resničen ali je le bežen privid,
kakor oaza žejnemu v puščavi?
Le misel je resnična in kot ptica leti tja,
kjer želim biti s teboj...
Nocoj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Elize
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!