GLOBINA

Vnovič sem pogledal v temen vodnjak

prepoln turobne tišine

na površje se je vračal nejasen odsev

radovednosti moje, iz skrivnostne globine.

Spomnil me je na stanje človeka,

ki ga živi in usmerja ves vidni svet

zemlja prepolna bitij še čaka,

da vidi v njej vsak svoj odsev.

Nisem se mogel spomniti ničesar

kar bi ovrglo to misel grenko

resnično imamo v sebi globine,

ki bodo sprejele žetev vseh let.

Sem sličen sleherni zorani poljani

posejani s semeni tega sveta

razraščajo se plodovi nečesa

v duši bo prikaz kaj vse sem požel.

tomi