Vdihni me z jutrom,

ko prebujava nežne cvetove škrlata,

ko sonce nakremženo zarana rezgeče,

in na loku neba drobna zvezda trepeče. 

Vdihni me z jutrom, 

ko so drevesa zibeli, ki nihajo ptice, 

ko je grmovje krinka za kožuhe in perje, 

in bilke počasneje ščegetajo vsemirje. 

Vdihni me z jutrom, 

ko potoki in reke srkajo polsanje,

ko morje valuje v žalujoči tišini, 

in zemlja še upa, upa kljub bolečini. 

Vdihni me z jutrom, 

mogoče poslednjič me ulekneš

v bisago srca.

Marko Skok - Mezopotamsky