Množica !

Razprostrtih rok in odprtih oči.

Z zvenom v prsih.

Z barvami okrašena telesa.

V sivino zavozlane misli.

Vsakdanjost, ki (za) živi

okovana v preteklosti.

Ne dopušča.

Samo trenutki so

za sonce v izbranih očeh.

Dnevi so,

zatopljeni v nameri,

resnično živeti.

Žareče posameznice, duše,

se dotikajo ranljive sredice.

Množica !

Belo in mirno

zapluje skozi in

se zaustavi v zaprtih dlaneh.

Za vekami veliko čustvo,

pokopano v naročju razuma.

Prespi potovanje sveta

mimo vulkanov in cvetočih vrtov.

Potuje in ne pušča sledi.

Nema v besedi

otrpla v objemu

hlepeča po ednini.

Množica !

Beži...proč...od njene misli... množice...

preslikane iz zadušene želje

po biti, samo neponovljivo enak.

Sandra Kocijančič