Kurba minljivosti
Nima. Veze. Niti veže. Ko jih zmanjka,
nadaljuje z mislijo. Milost deli, kakor bi
delila karte. Kuje zarote proti prihodnosti
sami, proti ostajanju, kontra vstajenju.
Kakor kiber da Vinci deli radost.
Kakor kača, ki piči, še in še, norost,
ki diši, še in še. Šla bo pod most, ker
reka narase in odnese kosti, odnese,
zmelje, zdrobi, raztopi. (taka raztopina
nosi okus markiranega kiča, ki ga je
ovohala lačna psica, prehodila je in vpijala
bulevar Sunset, Los Angeles, 34,080N, 118,430S)
Misel in napisano ostane.
(v knjižnici ob reki)
21.4.2012
Poslano:
21. 04. 2012 ob 20:43
Spremenjeno:
22. 04. 2012 ob 23:16
Radmanovic, čestitam! :)
Že dolgo nisem prebrala pesmi, ki bi bila tako zgoščena izrazno polna, hkrati pa z vsako besedo premišljena in smiselna. Stopnjevanje v pesmi je prav neverjetno (nekje na sredini dobim občutek, da bi lahko del pesmi kar kričala na glas), zaključek stvari sicer nekoliko umiri, ampak kljub temu obstanejo sledi tega "orkana besed", ki obračunava z minljivostjo.
Lp,
Lucija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Radmanovic
- 21. 04. 2012 ob 18:33
- Prebrano 941 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 413
- Število ocen: 10