Moje besede

so si nadele plašnice,

ko sem v njihov voz vpregla

glasne misli sivih celic.

Drugih.

In vprašaje.

In klicaje.

Zdaj drvijo le v eno smer,

se spotikajo čez vejice,

da se lomijo zlogi,

prerivajo med sabo.

In ne vidijo

tudi sončne preje.

Drugih.

Ki boža, greje, osvetljuje

ter skuša spraviti v red

in dopovedati,

da je več znakov

in ne le tisti

za obvezno smer.

Evelina