Dovršene ličnice,
pregažene
z neprizanesljivim trajanjem,
vdrte oči,
opečatene z žarki let
in temino noči
in v linijo posmeha
narisane ustnice
nosiš,
ko greš mimo nas.
Od vsega, kar je
in kar mora preiti
utrujene suhe roke,
tresoče, prozorne,
spočite le redko,
morda na obroke,
imaš.
Srh sejejo, mraz.
Je krhka ta
tvoja,
brez sil silhueta.
Kot duh, ki z ostanki
porazov življenja
in prhkih, prežganih
kosti še opleta.
Je
votel tvoj glas.