Nekdo se pritajeno splazi,

izmuzne preko jezov,

se naplavi v jezero malega sveta.

Voda je le Njegov okras

In Njena oblika poledena gladina.

Komaj opaženo zrcaljenje sonca

v zrklini modrine.

Se lomi skozi Naključja

ujeta med različna svetova.

Netelesna bežnost,

kot nespodobno povabilo

v jutra dvojine.

Iztrgana iz propadle domačije,

izdvojena iz zasušenih slanih kapljic

zapuščenega mlina.

Stare, zasanjane podobe,

se z otroško igrivostjo,

slikajo na vitraž dojemljivega.

Se postavljajo z najlepšimi odtenki.

Prestavljajo mejnike zaznavanja.

Si upajo priti malce bližje.

Si dovolijo dotik za spomin.

Nekdo dobiva podobo.

Dobiva ime.

Sandra Kocijančič