Angel naše župnije

stoji na vrhu zvonika

in se tudi premika,

zato da lažje vero seje.

Pokojnim župljanom

naklanja miline,

vsem živim faranom

pa dela skomine,

ko jih drega s spomini.

Ob delavnih dnevih

bolj malo obiska

dočaka nad zvonom

pod svodom oblaka.

A v nedeljo! Takrat

se pa stiska!

Takrat vidi mamo in strica,

pa zeta od stare ženice,

od snahe očeta,

fanta dekleta…

Takrat so pod turnom

vsi zbrani –

vsak nosi svoj kes,

kot pred vrati v vica...

Angel preobrne jih v duri srebrne,

po maši  je trg že preddvorje nebes.

Ko župnik odide,

Angel ostane

in z njim

stare mame

molijo dalje

naprej Očenaš.

Blaž