Spolzka tla
V nočeh me lahkotno kot puh
zapelješ skozi temino blodenj,
preko štrlečih, od silnih viharjev
spiljeno trdih osamelcev.
V skrivnostni,
s sluzastim mahom poraščeni,
nepovabljenim,
naskakovanju navkljub
nedostopni globeli,
se najin čas ustavi.
Prisluhneva utripu,
ki zamuja.
Utekočinjena
se prelijem
skozi tvoj svet v malem,
v enakomernem pozibavanju
bi se zagozdila.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: gantarivana
- 14. 04. 2012 ob 10:27
- Prebrano 1000 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 430.65
- Število ocen: 13
