Tomaž,

ljubim te,

vedno sem te,

odšel daleč si,

a nazaj k meni,

ni poti.

Sama ostala bom,

dokler zopet ne najdeš me,

Ti !

Tomaž, ljubim te,

vedno sem te,

dolge so moje noči,

ko ob meni,

tebe ni.

Zakaj tako odločil si se,

najbrž še tvoj Bog ne ve,

ali pa tako dobro,

lažeš se.

Kakorkoli že,

veš da en dan,

priznati moral boš,

kar naredil si,

in kar naredil nisi,

slabega mi.

Tu samevam,

na najinem kavču,

omedlevam ob misli,

na Tebe,

tvoje dotike,

vse tvoje kratke stavke,

in marsikaj še.

Zakaj zdaj o tebi pišem,

sprašuj me ne,

tako čutim,

to je le.

Srce govor in

jaz zapiram mu ne poti,

naj se izrazi,

naj živi,

kar namenjeno je,

naj se zgodi,

in naj lebdi,

z lepimi, belimi krili.

Ljubim te,

vse oproščam ti,

in če ti nočeš,

biti več ob meni,

ne zamerim ti.

Tako kot je bilo,

ni šlo,

jaz neprespana,

tvoja mama nažgana,

in najbrž marsikaj še,

o čemer ničesar vem ne.

Ne zanimajo me tvoje laži,

nove prijateljice,

in čudne, od pijače,

neprespane noči.

Zanimaš me ti,

ker jaz tebe ljubim,

tako kot ti mene si,

tiste sladke noči,

ko pogledal si me v oči,

in rekel : Poroči se z menoj, baby.

Nikoli prepozno ni,

da človek odloči se,

ljubiti.

Veš kaj želim si ?

S tabo plesati,

vse noči,

ker Ti moj dragi si.

Bodi to kar si,

kamorkoli te že peljejo,

tvoje poti,

in katerakoli ti zdaj govori,

sladke reči.

Ljubim te, Lubi,

ne morem se posloviti,

srce tega ne zna narediti.

Jaz grem naprej,

v boljše čase,

brez mej.

p.s.: Tvoj delfinček družbo dela mi, da prstan ni sam med prsti. :)

Sonce