Neulovljiva v vrtincih norih, ko lovim te po poteh neskončnih,

še peklu se kar tako izmuzneš in v svetlobo zvoka smukneš.

Se izmakneš vsaki moji pasti, še preden v mislih jo nastavim,

še preden dobro se zavem, kje okrog me obračaš,

že spet te ljubim iz srca in vztrajno, vztrajno vabim.

Le v srcu se ti lahko približam, a ko z besedo se te dotaknem,

me zapelješ v predstavo tvojega glasu in obvisim na nitih tvojih.

Pozabim, kaj mi sploh bilo je za storiti,

kaj bi od tebe sploh hotel, kaj bi z življenjem svojim sploh počel.

Ne vem, morda sem oslepel, od svetlobe tvoje se zadel.

Morda pa le odsev sem skozi tebe si nadel,

da vidim se v luči, v kateri teater je obnemel,

ko žar sevajočih kril v drugih se je vnel.

A, ulovil sem te v tvojih vzgibih, kjer nepredvidljivost se izrisuje,

kjer ne-poti so znane, kjer ne-odzivi zazvenijo.

Te vidim skozi opno vsakdanjih mislih tvojih, te čutim onkraj vrat prostora.

Srce ti polnim na daljavo z življenjem samim,

in te ljubim tako neskončno, kot da moja boš za večno.

S. Jug