V plamenih in pokih, v dimu in ruševinah, na ulici in baščaršiji, na polju in mostovih, v hišah in blokih, pred pekarno in džamijo, v cerkvi in bolnici, v široko odprtih očeh od groze, v ostrih bolečinah in odtekajoči svetlobi so ugašali pogledi. 11541 praznih stolov. Rdečih kot kričanje in telo navznoter. Kot pionirske rutice. Kot krila deklet, ki plahutajo v vetru, da so videti igriva. Kot ustnice, ki izgubijo vso barvo in otrpnejo v tišino. Kot tulipani, ki se v tem času odpirajo, in kri, in srce, prelomljeno za zmeraj. (6. 4. 2012, za Sarajevo čez 20 let)
Ana. Presunljivo in zadane točno tja, kamor cilja. Upam pa si trditi , da je zadnji del "njihova življenja so se v vojni prelomila za zmeraj" povsem odveč, da to poveš že prej, skozi potek celotne pesmi ... Zdi se mi celo, da ta zaključek pesmi nekaj odvzame (tako, preveč po šolsko se bere, to je kot tisti predpisan zaključek šolskega spisa, ki je samo povzetek, opisni "final concluzion") Se mi zdi, da pesem zasluži zaključek, ki obvisi v zraku, nekaj pod čemer ne moremo potegniti črte.
LP, Lidija
Zares me je zadela:(
Lp, Lea
Hvala, Lidija in Lea. Res je malce preveč časopisno - se ti zdi zdaj boljše?
Lp, Ana
urednica
Poslano:
12. 04. 2012 ob 16:31
Spremenjeno:
12. 04. 2012 ob 16:32
absolutno. Zdaj (vsaj jaz) nimam česa dodati!
:)
Lp, lidija
Seže globoko ... zelo, zelo mi je všeč!
Poslano:
12. 04. 2012 ob 20:19
Spremenjeno:
14. 04. 2012 ob 14:35
11541 praznih stolov.
Rdečih.
In telo obrnjeno navznoter.
Kot pionirske rutice,
ki plahutajo v vetru.
Kot ustnice,
ki izgubijo vso barvo
Kot tulipani,
ki se v tem času odpirajo,
in srce
prelomljeno za zmeraj.
(6. 4. 2012, za Sarajevo čez 20 let)
Meni bi to povsem zadostovalo, da se zgubam v krč in zajokam. Vse ostalo mi deluje kot "okrasne" solze.
Lp,
Zalka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ana Porenta (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!