Uspavaj me še malo,
pesem moja,
položi v zibko mi besede,
zagungaj nežno in mi zapri oči.
Raztegni drobni trenutek
v večnost iz pravljice,
da bom štela sončne oblake
in opazovala nežno sonce izpod njih.
Ne pusti me v puščavi brez besed,
ko hrepenela bom po pesmi,
da mi nežno odpre jutro
in počasi popelje v dan.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!