PONOČI

Vsako noč, po polnoči,

ob gluhi uri,

zaprem oči in te objamem.

Privid nečesa ne tako davnega,

moja najdražja, moje veselje

in bolečina.

Še vedno navzoča, tako blizu,

a vendar predaleč za dotik in poljub.

Zgorel sem v blaznost, v pepel koprnenja,

zdaj moja hotenja so nična in prazna.

Za drobec nebes vsi živimo.

Zato ponoči, ob nemi uri,

zaprem oči in te objamem,

takrat si samo moja,

pravzaprav nikoli ne boš nehala biti.

 

Perc

Komentiranje je zaprto!

Perc
Napisal/a: Perc

Pesmi

  • 11. 04. 2012 ob 12:13
  • Prebrano 905 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 314.1
  • Število ocen: 9

Zastavica