Vsako noč, po polnoči,

ob gluhi uri,

zaprem oči in te objamem.

Privid nečesa ne tako davnega,

moja najdražja, moje veselje

in bolečina.

Še vedno navzoča, tako blizu,

a vendar predaleč za dotik in poljub.

Zgorel sem v blaznost, v pepel koprnenja,

zdaj moja hotenja so nična in prazna.

Za drobec nebes vsi živimo.

Zato ponoči, ob nemi uri,

zaprem oči in te objamem,

takrat si samo moja,

pravzaprav nikoli ne boš nehala biti.

Perc