ko bom velika

ko bom velika bom živela v hiški s tremi

drevesi majhni beli hiši na koncu vasi kjer

cvetijo in se bohotijo večne rože  in se

vaščanke brezskrbno sprehajajo sredi

spominčic in pozabljivk in kjer star

dobrodušen pes še vedno pomaha z repom

pričakovanja  vsakemu domačinu in tujcu

in vsa tri drevesa bodo obdarovana s sočnimi

sadeži pristnega okusa ki bo zavedel

srečnega okuševalca v željo ne ugrizniti več

v nobenega prav nobenega drugega in kamor

mi bo segal črnomodri pogled bom zaznala

vse mirno in živo mirna bo moja bela hiška z

odprtimi okni v zimzeleni svet mirna bodo tri

drevesa z dvignjenimi vejami kot vijočimi se

rokami mirne bodo rože rosnice in  dišavnice

mirne bodo vaščanke pohajačice s smehljaji

na prstih in  miren bo moj pasji družabnik ki

se bo vračal k meni mirni pastirki

vsakodnevno mi nesoč tisti zalogaj bistva in

besed in nikoli več me ne bo zeblo nikoli več

Vesna Šare

Peter Rezman Perorez

Poslano:
11. 04. 2012 ob 08:13
Spremenjeno:
11. 04. 2012 ob 20:48

Treba bi bilo odstraniti besede in besedne zveze: sojenice, mimobežni duši, nepojmljivega okusa, enakočasovja, in morda še kakšna iz zbirke poet-patetike jih nadomestiti z originali, bliže vsakdanji govorici.

Potem bi jo panajbrž podčrtal ;) - pa vem, da ne gre za to. 

Meni je že zdaj zelo všeč.

 

Zastavica

Vesna Šare

Poslano:
11. 04. 2012 ob 09:56

Hvala za komentar in predlog popravkov.

smiley

Zastavica

Vesna Šare

Poslano:
11. 04. 2012 ob 20:49

Nekako mimogrede me zanima...je popravljena pesem boljša?

wink

Zastavica

Peter Rezman Perorez

Poslano:
11. 04. 2012 ob 21:28
Spremenjeno:
11. 04. 2012 ob 23:08

Recimo, da se izognem sodbi boljša:slabša; vsekakor mi je zdaj stekla brez zatikanja v besede, ki sem jih prej izpostavil. Hotel sem le opozoriti, da v prijaznem okolju te precej prizemljene pesmi, ki gradi iz samih običajnih stvari, "visoke" besede, kot (neotipljivo) brezčasje, težko komunicirajo s tako lepo primerjavo iz vsakdanjosti, kot so veje drevesa spremenjen v vijoč se roke...

Pesem se mi poleg tega zdi zelo dragocena, skoraj pomirjevalna v današnji vsakdanji množici besnih besed, ki se dobesedno usipljejo na nas in se jih s takšno intimno poezijo, kot dežnikom, z lahkoto ubranimo. 

Grožnje z družbenimi nemiri ob verzih: 

se bo vračal k meni mirni pastirki / vsakodnevno mi nesoč tisti zalogaj bistva in / besed in nikoli več me ne bo zeblo nikoli več;

izgubi grozljivi pomen. "Sporočilo", kdor ga iz teh verzov razbira, je pomembnejše, kot zapis v Ustavi RS, da smo pravična družba... Ker pač nismo in mora vsakdo poskrbeti sam zase. Lahko tudi s poezijo.

Zastavica

Vesna Šare

Poslano:
23. 05. 2012 ob 20:28
Spremenjeno:
25. 02. 2013 ob 23:14

wink

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Vesna Šare
Napisal/a: Vesna Šare

Pesmi

  • 10. 04. 2012 ob 23:27
  • Prebrano 1172 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 487.76
  • Število ocen: 13

Zastavica