ko bom velika bom živela v hiški s tremi
drevesi majhni beli hiši na koncu vasi kjer
cvetijo in se bohotijo večne rože in se
vaščanke brezskrbno sprehajajo sredi
spominčic in pozabljivk in kjer star
dobrodušen pes še vedno pomaha z repom
pričakovanja vsakemu domačinu in tujcu
in vsa tri drevesa bodo obdarovana s sočnimi
sadeži pristnega okusa ki bo zavedel
srečnega okuševalca v željo ne ugrizniti več
v nobenega prav nobenega drugega in kamor
mi bo segal črnomodri pogled bom zaznala
vse mirno in živo mirna bo moja bela hiška z
odprtimi okni v zimzeleni svet mirna bodo tri
drevesa z dvignjenimi vejami kot vijočimi se
rokami mirne bodo rože rosnice in dišavnice
mirne bodo vaščanke pohajačice s smehljaji
na prstih in miren bo moj pasji družabnik ki
se bo vračal k meni mirni pastirki
vsakodnevno mi nesoč tisti zalogaj bistva in
besed in nikoli več me ne bo zeblo nikoli več
Poslano:
11. 04. 2012 ob 08:13
Spremenjeno:
11. 04. 2012 ob 20:48
Treba bi bilo odstraniti besede in besedne zveze: sojenice, mimobežni duši, nepojmljivega okusa, enakočasovja, in morda še kakšna iz zbirke poet-patetike jih nadomestiti z originali, bliže vsakdanji govorici.
Potem bi jo panajbrž podčrtal ;) - pa vem, da ne gre za to.
Meni je že zdaj zelo všeč.
Hvala za komentar in predlog popravkov.
Nekako mimogrede me zanima...je popravljena pesem boljša?
Poslano:
11. 04. 2012 ob 21:28
Spremenjeno:
11. 04. 2012 ob 23:08
Recimo, da se izognem sodbi boljša:slabša; vsekakor mi je zdaj stekla brez zatikanja v besede, ki sem jih prej izpostavil. Hotel sem le opozoriti, da v prijaznem okolju te precej prizemljene pesmi, ki gradi iz samih običajnih stvari, "visoke" besede, kot (neotipljivo) brezčasje, težko komunicirajo s tako lepo primerjavo iz vsakdanjosti, kot so veje drevesa spremenjen v vijoč se roke...
Pesem se mi poleg tega zdi zelo dragocena, skoraj pomirjevalna v današnji vsakdanji množici besnih besed, ki se dobesedno usipljejo na nas in se jih s takšno intimno poezijo, kot dežnikom, z lahkoto ubranimo.
Grožnje z družbenimi nemiri ob verzih:
se bo vračal k meni mirni pastirki / vsakodnevno mi nesoč tisti zalogaj bistva in / besed in nikoli več me ne bo zeblo nikoli več;
izgubi grozljivi pomen. "Sporočilo", kdor ga iz teh verzov razbira, je pomembnejše, kot zapis v Ustavi RS, da smo pravična družba... Ker pač nismo in mora vsakdo poskrbeti sam zase. Lahko tudi s poezijo.
Poslano:
23. 05. 2012 ob 20:28
Spremenjeno:
25. 02. 2013 ob 23:14
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!