Nikoli se ni posušila

voda na akvarelu let.

Le kje živi prosojna dolgolaska

iz boemske četrti, se sprašujem,

ki je taborila na moji prešiti odeji,

ko je risala s trsko s kadilom

kroge po zraku podstrešne sobe,

med tem, ko je iz gramofona

angažiran nosljal Bob Dylan,

o časih, ki da se spreminjajo...?

Še se spomnim njenega indijskega krila,

filigranskih prstanov in korald,

ter vonja po jasminu,

ki se je mešal s sladkobnim

iz tlečega jointa v žadastem muštiklu šiše.

Okrogle, velike rjave oči

so me božale s pogledom,

medtem pa so srage dežja

risale čudne podobe na steklo,

kot čutni vitraži so ponikale postrani,

veter jih je drsal v sledi.

Tam sem ostal, sredi akorda,

s kitaro, ležerno,

v preskoku časa, tam,

 z zvitim tobakom za ušesom, 

zamrznjen v času in prostoru,

večno mlad in nor nanjo, 

na tisto zasanjano jutro,

zaljubljen v življenje,

v dnevu nikoli izsanjanih sanj.

Perc