gozdovi se prebudijo iz premražene golote,
slikovito.
prej podobno siva drevesa
zaplešejo v barvah.
češnja vzcveti takoj,
breza s prvim sokom napolni semena,
bukev požene liste,
hrast preudarno kak dan še počaka.
vsak po svoje verjame,
da bo sosedu prevzel kos neba.
mogočen kostanj, začuden,
stoji sam sredi zmaličene pokrajine.
plazovi so pomendrali šibkejše sosede.
prvi, še oster pomladni veter
mu nagrize napuh,
s katerim je poprej odrival sosednje krošnje.
SKUPAJ SO BILI GOZD,
zdaj je sam, brez opore.
zažrt v prst le s svojimi prsti
kljubuje zamahom rohnečih oblakov.
sam se mora
krčevito prekoreniniti
do naslednje zime.
MIlan, moje skromno mnenje je, da pesem postane nekako "švoh", če jo napišeš kot "nauk" ali "priliko". Kar si napisal, je šele širši osnutek za pesem, ki bi lahko postala dobra. Torej, imel si dobro idejo, ki pa si jo slabo izpeljal. Več ne bom, razmisli sam.
Preidi s spošnega in velikega na manjše , bolj osebno, na nek izsek. Za začetek zamenjaj pozicijo, recimo, lahko se postaviš v vlogo enega izmed dreves. Na vsak način pa "moralka" ne sme biti tako vidna in direktna!
Lp, lidija
Lidija, hvala za mnenje.
To moraliziranje je tudi mene malo zbodlo, morda se mi ni zdelo tako očitno oz. moteče.
Bom premislil, kaj bi z idejo.
Lidija,
sedaj ima pesem novo obleko.
Kako se ti zdi sedaj?
Zdi se mi veliko boljša, izreden napredek. Ampak še vedno se mi zdiš preveč odmaknjen, samo narator. Kaj, ko bi se vživel v vlogo enega od ukoreninjencev?
pa imava delavnico :)))
LP, lidija
hm!
Bom poskusil vpeljati še enega, ki opazuje iz roba gozda, tisti bom jaz, in bo razmišljanje o kostanju v bistvu moje razmišljanje.
Bova videla, kako se bo izšlo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Novak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!