Danes, vem, bom znova taka, kot še včeraj sem bila.
Tista, ki te nežno čaka, čeprav Vulkan žge iz srca.
Ne izgovorim je ... te besede, je že preveč izrabljena;
brez njenih sva klišejev bede v to zgodbo že povabljena.

Ne bom je pela, šepetala, ne bom več kvarila ji zvena.
In prav tako ne bom nikoli izrekla tvojega imena.
Kar zdaj imam, se zdi, da skrivam - in ja! Boleče je tako ...
A močna sem dovolj, ne skrbi, saj veš, zaupaš mi lahko!

Nobena zgodba nima konca in pesem ga ne šepeta.
Kar zdaj umre, je tisto - Nekaj, kar bom nekje spet srečala?
Se res vse večno v krog ponavlja in v Perepetumu vrti?
Se znova, dan in noč pojavlja, umre zato, da oživi?

Lidija Brezavšček - kočijaž