Ponovno vstopam

v prostore tvoje galerije, Boginja.

Postavila si na ogled

novo postavitev.

Pestre akvarele odtisov

svojih poganjkov in sveže barve las,

prepletene s cvetnimi kitkami.

Glasbo svojega orkestra

veselih kljunčkov in poskočnih krakov.

Za prvim vogalom so sprehodi

čez mavrični tobogan

in spust

v skrinjo pod njim,

kjer se škropijo vodne kapljice

smeha in vriska

počitniških otrok,

z rokavčki ali brez.

Odprte knjige

v senci borovcev ali viseči mreži

pod dvoriščno magnolijo.

Čakajo me portreti tvojih oči

v jantarjevi barvi,

z rumenimi, rjavimi, rdečimi pikicami

v globinah pogleda.

In znova tvoje petje ob spremljavi

šolskega zvonca in starega klopotca.

Poljubi tvojih ust z okusom mošta.

Vem,

tam je tudi herbarij ledenih rož,

črnobele stopinje kraške burje

s korci v naročju.

Med vsem tem

vitrina zame in prazni listi,

da zapišem

poklone in molitev tebi.

Ne, ne rabim večne sreče,

naj traja večno le občutek,

da si jo zaslužim,

brezplačno vstopnico za ogled

in srkanje medičine iz tvojih kozarcev.

Evelina