Ali veš kdo si,

ko tako pogumno,

stopaš po ulici ?

Zlati lasje plapolajo ti,

tvoje oči globoko me pogledajo,

ne vem več kaj naj mislim si.

Zmedeno se odkotalim stran,

ker me je sram.

Drugič spet od daleč vidim te,

s slušalkami v ušesih,

hodim proti tebi,

ko kar naenkrat zaplešeš,

mimo mene,

in lepo nasmehneš se mi.

Pri srcu rata mi toplo,

vprašam se,

"Ali je to to, 

kar iščem že tako dolgo ?"

Tvoja duša zopet zasmeje se,

kot da vedla bi,

kaj moje misli pogovarjale se bi.

A jaz mislim si,

to je nemogoče, da ti vedel bi,

kaj jaz v tem trenutku mislim si.

Ne, ne vem če kaj v tem življenju nemogoče je.

Jaz mislim, draga,

da vse mogoče je.

Ne bom našteval situacij,

a samo nekdo, ki življenja izkusil še ni,

rekel bi, da to mogoče ni.

Če odločiš se,

da življenje teče samo od sebe,

Ti za mene Bedak si, ker življenja ne izkusiš,

tako kot to potrebno bilo bi.

Zlat prstan in otroci,

to želji sta mnogih ljudi,

a kdo to resnično zna voditi ?

Ljudi s tem znanjem je malo,

na tem Planeti.

Večina rada nekaj pač bi,

a do tega ne zna priti.

Raje se vrtijo okoli svoje debele riti,

kot da bi odgovornost na sebe prevzeli.

"Jutri" je v tvojih rokah.

Kaj delaš danes, da jutri boljše bo?

Pozabi kaj včeraj narobe je bilo,

tisto več ni pomembno.

Moj pogled sega globoko v višavje,

tam kjer le malokdo rad,

zares živel bi.

Tam smo le posebni ljudje,

ki vidimo dlje,

in čutimo močneje.

Radostimo se,

vsi lahko poeti smo,

vsi lahko radi se imamo,

vsi lahko, če se za to odločimo,

naredimo,

in to živimo,

ker verjamemo.

Nikogar več ni,

ki to lahko preprečil bi ti.

Bodi vesel,

da tistih časov več ni !

To kar zdaj je,

to je smeh in veselje,

napram tistemu kar nekoč bilo je.

A bedak se tega ne zaveda,

on ne zaveda se ničesar Ne.

Diha in premika svoje udi,

to je vse kar zmore še,

te dni.

Sonce