Sredi bele ledene poljane
črn okostnjak:
štirje leseni stebri,
nekaj polomljenih lat
in dolge sence,
ko sonce zahaja.

V zimskih nočeh
se veter med late zapleta,
da v njih zaječijo
zavrženi spomini:
rumeni od sonca in pšenice
poletnih dni,
dišeči od sena in ljubezni
vročih noči.

Zdaj so poletja prazna
in zime ledene,
viharji glasnejši,
močnejši od spominov.
Vsak od nji po svoje
spremeni ruino
in čez nekaj let
ne bo več sence
na poljani.

daya