Je kraj, kjer skrite v čipko so brezskrbne dni ostale.
Mladost naivna jih je v zanke ovila,
v prostranstvu čustev bulo v košaro skrila,
a žive kot srebro so korenine v rov pognale.

V domači krošnji vrane so vršale.
Pritlična miselnost je ni upognila,
v nasmeh je ustnice kot ščit nosila,
nejasno pot so sanje ji kazale.

Skrivnostna vez je v čipko položena,
mavrica neštetih niti jo obkroža,
lepota njena je nespremenjena.

Kako obraz zrcalu izmakniti...NITI?
Ko gledaš vanj,srebro se v v nitkah odkriva...KRIVA?
Kaj je resnica, vsak ne zna uganiti...NITI...TI.

Ida Semenič- adisa