Ne obstajaš. Zame te ni.

Tudi če zraven si, je kakor da te ni.

Ti si to povzročil mi,

ob pogledu nate v duši me boli.

Si kdaj pohvalil me?

Vedno si le grajal me.

Me z besedami čisto poteptal,

se ob nezgodah mojih le smejal.

Res da si mi veliko svetoval,

ure in ure zame prave odgovore iskal.

Za vse vem, ni ti žal.

Ampak vsaka stvar obrne se,

priznam da le preziram te.

Kaj pomeniš mi?

Nič.

Mislila sem da te imam rada,

ampak te ne morem imeti.

Vedno sem tvoje ukaze izpolnila,

sem veliko solza zate pretočila.

Vsako ponižanje pretrpela v prepričanju

da bom pohvalo kdaj dobila.

Čez nekaj let sem res jo kakšen dan dobila,

a takrat mi nič ni pomenila.

Le večna želja bo v duši moji ostala.

Da imela bi v otroštvu očeta,

ki bi za delo pohvalil me.

Da rekel bi da me rad ima,

da sem njegova iskrica.

Vsa hrepenenja po hvali le meni bodo ostala,

njemu lahko rečem le,

še je čas da izboljšaš se.

ursus