Skupaj smo,
se družimo,
a jaz...?
Počutim se osamljeno.
Ne najdem več skupne poti,
to me mori, duši,
da ne morem spati.
Ne razumem več vaših besed,
oddaljila sem se,
stojim na nasprotnem bregu,
čez to deročo reko ni mostu,
ki bi premostil vse ovire.
Še sama ne vem, zakaj počutim
se tako,
bi znal mi pomagati kdo?
Pogovor bi pomagal,
a kaj, ko samo usta odprem,
iz njih plane tisoč besed,
a niti ena ne ustreza mojemu počutju
in niti ena ne opiše moje bede, trpljenja...
Vse kar želim je samo,
da svobodno zadiham, brez črnih misli stopim v dan
in da prijatelja spoznam,
ki znal bo pomagati, nasmejati
in ob strani stati
v težkih trenutkih življenja.
Mogoče ga že poznam,
a kaj, ko zaupati ne znam.

M.M.