Do roba prepada
pripeljala si me ti,
pustila me tu in odšla
brez sledi.
Nazaj vrniti se ne znam,
ker poti ne najdem
ostal sem sam.

Tu na robu zdaj sam stojim,
spomine obujam
v prepad strmim.
Spomini mi zelo hitro mimo zletijo,hočem narediti korak naprej,stopim vendar padem v globino.
Proti dnu prepada,
hitro padam zdaj sam
želim si leteti a tega ne znam,
želim si prijema a vem da ga ni
v glavi se mi le še ta stavek vrti, da kar po zraku leti tudi enkrat na tla prileti.
Sedaj globoko v prepadu, nepremično ležim,
si še zadnjič tvoje ljubezni zaželim in ob mislih nate za vedno zaspim.

duh