Največje breme te pesmi, ki jo kljub zelo lepi formi in kompaktni vsebini, vleče na dno, je ta "lirski subjekt" v drugi osebi moškega spola.

Nekako mi ne gre skupaj en tak zaraščen dedec z zadahom po sinočišnjih čikih (mogoče), ki krmežljav sedi tam pri oknu in gleda zvezde ter ziblje otroka.

Sicer pa poklon. Lepa pesem.

Hvala Peter za analizo, jo rada preberem.

Napisala sem, kakor ponavadi pišem, morda je res malo bremena, ki vleče na dno.

Ampak takšne misli sem imela, ko sem jo pisala zjutraj.

Lep pozdrav,

hope

Ja, ja... saj drugače težko napiše kaj takšnega, kar ga po svoje ne bremeni.

Meni se samo zdi, da bi lepše in (še) bolj iskreno zvenelo, "tista" o ketri pišeš, ženska.

V bistvu sem primaknil samo dvakrat črko A.

Drži se!

* * * 

Nocoj te uspava

sto belih zvezd.

Nadte svetijo ko sanjaš,

ko v svojem tihem svetu

zasanjanA delaš premike misli,

si rišeš podobe in zamišljeno zgodbo

ujčkaš kot majhnega otroka v zibki,

da traja in traja zibajoče v jutro,

ko pogledaš naokoli in veš da si.

Da si živA in da je pred teboj novi dan.

Zbudiš otroka v sebi in narediš prvi korak.

Perorez,

neverjetno polepšal si, tako je slika lepša. Imaš prav.

Včasih napišem hitreje, potem pa popravim, če se le da in če vem.

Hvala ti, bom dala v žensko obliko v črko A.

Lep pozdrav Peter,

hope

za I.

hope