Zglancan sonet iz delavnice
Vse, kar pišem, se mi zdi kot žajfa:
pregladko, lugasto, ponarejeno,
za kakšno resno bistvo izgubljeno,
in tale misel ves zagon mi žlajfa.
Kot kak "slikar" z baretko ( - ta je poza),
ki sam, s paleto zasušeno joka,
tu v pesmih svojih spet plašim otroka;
ne vem, kako naj slikam : modro? Roza?
Marš! ... verz, ki bevska tja, kjer cilja nima
in je le sličica poslednja fraza ...
Oh, Srenja rekla bo: Pa saj je prima!
in da je Majhnost le prehodna faza,
da bistvena je forma, lepost, rima!
Pa ... da zglajenost bistvo je obraza!
super se mi zdi tale povzetek :
Kot kak "slikar" z baretko.. sam s paleto zasušeno joka,
dobro, da si mi to izpostavil ---- moram popravit ločila :)))
hvala!
lahko še kaj izpostavim, če hočeš :)
ja, daj, če najdeš kaj, kjer je napakca :))
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 29. 03. 2012 ob 15:39
- Prebrano 796 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 418.89
- Število ocen: 10