Suha si.
Pod kožo ti rožlja ostrina,
ki – primerno stanjšana –
spretno razpolavlja
vsakršno mehkobnost.
Včasih raje ne gledam
svojih svetov,
samo tiste, ki jih ti
spregledaš.
Suha si
in ozka,
zapredena v kamen
tik nad kapljo,
v kateri odseva razgled
besed.
Suha,
brez drobtinice soka,
gladka,
nazobčana le tam,
kjer boliš.
Niti vdihniti te več ne morem.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!