Ko sonce je najedalo zidove

in pleskalo pozlato na besede

'nadstrešek', 'steklo' in 'balkon', krede

senc so še črtale osojne krove

stoletnih zgradb; ob njih usek bazalta,

pritlehna zebra v preži na korak

uslužbenca, da ga poltovornjak

bi ne odtisnil v linorez asfalta.

To jutro je bilo obnebje prazno,

Eolovi sinovi so pospali,

najbrž k blazinam še tiščijo snove,

tako se vreme zdelo je prijazno.

In slikal sem, kako - da boste brali -

se sonce je zajedalo v okove.

Žiga Lovšin - Lothlorien