Tako počasi tečejo kazalci
in dan in noč kot da sta večna
tišina pa me predirno opazuje
leze vame in drobi telo
pa nimam moči da stopim na sonce
ne zmorem med ljudi da bi slišal glas
bojim se ugledati nasmejan obraz
zgrbljen obsedim na robu postelje
prazno strmim v televizijski ekran
ničesar več ni v mojem svetu
le vonj po tebi ki tiho umira.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igor žuravlev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!