Ne veš.
Raje vidim,
da ne veš.
Da ostane v meni.
Raje si lažem,
kot da vidim tebe jokati.
Prosim, pusti mi,
da ostane v meni.
Mogoče bom rešila
najine dotike -
tiste davne,
se jih še spomniš,
pred ponikanjem.
Ker poniknili so
v vsakdanjost,
v frenetičnost hitenja,
v formalnost nepomembnosti,
v negative časa,
v ponaredke normalnosti,
v prisiljenost strasti,
v hlastanje po ...
Zamenjali so jih
voščeni spomini,
priročna dosegljivost,
dosegljiva odložljivost,
tako negotova gotovost,
normalnost realnosti,
sladkobnost pojemanja,
osladnost dokončnosti,
vsevednost dvojine.
Jaz tvoja, ti moj?
Ali res morava
postati
dva iz dvojine,
hlad iz topline,
otrplost iz strasti,
obveza iz želje,
srd iz nežnosti,
nič iz vsega?
Ne izgubi me!
Poskusi še ti videti.
Nočem, da jokaš;
raje jokam sama,
nisem močna.
Oprostiti znaš?