NE VEŠ

Ne veš.
Raje vidim,
da ne veš.
Da ostane v meni.
Raje si lažem,
kot da vidim tebe jokati.

Prosim, pusti mi,
da ostane v meni.
Mogoče bom rešila
najine dotike -
tiste davne,
se jih še spomniš,
pred ponikanjem.

Ker poniknili so
v vsakdanjost,
v frenetičnost hitenja,
v formalnost nepomembnosti,
v negative časa,
v ponaredke normalnosti,
v prisiljenost strasti,
v hlastanje po ...

Zamenjali so jih
voščeni spomini,
priročna dosegljivost,
dosegljiva odložljivost,
tako negotova gotovost,
normalnost realnosti,
sladkobnost pojemanja,
osladnost dokončnosti,
vsevednost dvojine.

Jaz tvoja, ti moj?
Ali res morava
postati
dva iz dvojine,
hlad iz topline,
otrplost iz strasti,
obveza iz želje,
srd iz nežnosti,
nič iz vsega?

Ne izgubi me!
Poskusi še ti videti.
Nočem, da jokaš;
raje jokam sama,
nisem močna.
Oprostiti znaš?

Pusti me ...
otrok joka.

Lidija Brezavšček - kočijaž

Komentiranje je zaprto!

Lidija Brezavšček - kočijaž
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)

Pesmi

  • 25. 06. 2008 ob 10:12
  • Prebrano 670 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 160

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!