Če je kdo prebral zgornji sestavek, je tu - tada - nadaljevanje.

2. del - o podobnosti in novosti

V znanosti, ki jo bolje poznam in ki je manj zapletena glede tega, naj bi bila osnovna potreba odkrivanje novega znanja. Seveda se v človeški situaciji tej pridružijo še številne sekundarne (beri slava in bogastvo). Kljub temu že iz osnovne potrebe izhaja podvajanje. Zakaj? Morda zato, ker ustvarjalci ne poznajo že odkritega in izumijo 'toplo vodo'. Morda zato, ker je 'necessity the mother of invention' in ko se pojavi potreba, več ljudi istočasno najde enako rešitev. Znani primeri iz znanosti so npr. Newton/Leibniz sta istočasno odkrila matematično analizo (hudobec Newton je Leibnizu očital plagiarizem in ga zakonsko povsem uničil, čeprav danes vemo, da sta delala neodvisno). Nato delo Churcha in Turinga, ki sta neodvisno postavila temelje računalništva (in kasneje ugotovila, da so povsem enaki - v matematiki so pravilne rešitve vedno enake!). 

Znanstveni članek je 95% referenc na obstoječe znanje in 5% povsem novega. Tam je tudi povsem jasno in ločeno, kaj je kaj.

V umetnosti pa je vse dosti bolj zapleteno. Nihče pravzaprav ne ve, kaj umetnost hoče. Nihče pravzaprav ne ve, kaj umetnost je. Nenehno se otepa 'že videnega', pri tem pa seveda le-to uporablja. Če recimo poenostavim na primer poeta, ki bi se rad izrazil, je njegovna osnovna potreba prenesti svoje emocije in misli skozi pesem proti bralcu. V tem procesu mora nastati nekaj novega, da bi imelo možnost kandidature za presežek. Ni bilo vedno tako: včasih je bila umetnost že početje samo, torej mojstrski proces izdelave. Danes se to manj vrednoti, bolj pomembno je sporočilo in 'svežina'. Nihče pri pisanju ne navaja referenc iz katerih izhaja (ker bi to lahko samo škodilo). Torej, nekaj povsem novega iz nečesa povsem običajnega z uporabo klišejev, ki to niso. V eni pesmi sem napisal 

k trepetlikavim vzdihom pridajam

debelo nastlane tančice

in z njimi odkrijem

nova večna spoznanja

Normalno, da je nečemu podobno - itak rečemo "To ni pa ničemur podobno!" kadar želimo povedati, da gre za zmazek ;) Gre bolj za to, da je podobno vsemu, da je tako domače, kakor bi prišlo iz bralca od znotraj, a pri tem daje okus svežine, nekega dodatka. Recimo temu nepoetično dodana vrednost. 

Res je tudi to, da se mora sodobni poet otepati klišejev, sicer se ga označi za preživetega. Nekdaj je recimo moral, uporabljati klišeje, da ne bi veljal za naivca. Skratka, slediti mora trendu in uporabljati učinkovite meme, da prepriča bralca, da ne gre za stran vržen denar (pardon, čas=denar). 

Potem je tu še prepoznavnost. Umetniki želijo pustiti svoj pečat in podijo vse iz svojega teritorija, oziroma večinoma bežijo iz teritorija drugih. Jaz temu interno v sebi rečem 'De Beers sindrom', naravne diamante namreč de Beers lasersko označi, da bi umetno vzdrževal visoko ceno - čeprav so 'umetni' diamanti čedalje cenejši, po kvaliteti enaki ali boljši in niso pod nadzorom :) Torej ta bitka je bitka za kruh in to je pač sekundarni vpliv. Primarno umetnik noče podobnosti da bi povedal nekaj novega. Vendar nekaj novega. 

Prepoznavnost se v glavnem gradi s stilom, (hm, morda celo z osebnim slovarjem besed, kajpajazvem). Vendar pa je to samo šara v napoto tistemu, kar naj bi pesem povedala oziroma pričarala. Če je celotna vrednost pesmi le v njenem slogu, potem morda to ni umetnost ampak analogno estetiki, nekaj kar ugaja. Na tem teritoriju je še več gneče (beri komerciala) in .., Skratka pri umetniškem delu po mojem zelo ignorantskem mnenju podobnost ne more igrati vloge (še posebej ne stilska podobnost) saj je tisto, kar nečemu da umetniško vrednost nujno unikat in torej je vsa umetnost skoncentrirana tam, vse ostalo je le sredstvo. Intelektualna sredstva pa so kar se mene tiče 'freeware', oziroma kolikor vem ne podlegajo tržnim principom kopirajtov in patentov.. za zdaj.

Torej, če pesem nima umetniške vrednosti - zakaj se jezimo če gre za posnemanje? Se bojimo (če so posnemali nas), da tudi -hmm - naš 'original' morda nima u.v ? Če pa pesem ima umetniško vrednost, si jo potem zaradi stilske podobnosti z nečim svojim kar prilaščamo? Si mislimo - ukradli so mi to, to bi tudi jaz tako povedal, samo nisem (še)?

In zakaj nisi? 

Če bi jaz bil 'lastnik' nekega stila in bi nekdo napisal nekaj umetniškega, kar je podobno mojemu - bi si rekel UAU! Glej kaj se da narediti s tem kar se mi mota pod prsti! TO!!

Če bi nekdo napisal nekaj - hm neko 'pesem' - v mojem stilu, bi si rekel 'Uf, še dobro, da jaz znam uporabljat orodja pod prsti, sicer bi se mi dogajalo - to'.

End of part 2. 

Si se pa razpisal:). Bom jutri bolj pozorno prebrala, si vzela čas. Hotela sem pa povedati le, če se pesniku zgodi strah, da bo razumljeno oz. vsiljena mu misel, da je nekaj preplonkal, da je njegov izdelek plagiat, se bo začela pri njemu rušiti samozavest, oz. vanj naselil strah, če lahko uporabim ta termin in bo začel pozornost usmerjati le v to, kaj pa če je kdo pred mano takšno misel že napisal. Menim, da je potem kajhitro lahko padec v nek začaran krog, volja do ustvarjanja in zagnanost se spodnese in pesnik se zgubi v neki nedorečenosti in lahko se zgodi, da enostavno ne zmore več. No, to so le moja razmišljanja. Za seboj nikoli ne preberem napisanega, zato upam, da sem bila vsaj malo jasna.

Super članka, Matjaž!

Jaz mislim, da posnemanje mora biti, ker drugače ni napredka, kar si povedal že sam. Na te stvari gledam tudi skozi glasbo - težko je "pogruntati" nekaj novega. Zadnjič smo imeli sekcijsko vajo z bendom, in sem rekel, da bom napisal eno pesem iz Cis dura, in sem zaigral na klavir ter ustvaril podlago akordov. Meni se je zdela fajn, a na prvo polovico si lahko odpel Don't Let The Sun Go Down On Me. Pa sem si mislil: "Ne že spet ..." Kitarist je mirno odvrnil: "Pomembno je, kakšno linijo (za melodijo) narediš na to podlago". Vse je pač že tako zasičeno, da je res težko ustvariti nekaj edinstvenega. Tudi če nečesa še nismo slišali (ali videli), je lahko nekje na drugem koncu sveta nastalo nekaj povsem podobnega. Ljudi je vedno več, število izobraženih se povišuje, tu je še globalizacija itd. Koliko ljudi se je pred 200 ali 500 leti ukvarjalo s književnostjo? Koliko z glasbo? Le peščica. Ali pa morda več, ampak so njihova majhna in nepomembna dela šla v pozabo. Ohranila so se le kvalitetna dela ... Res? Če pogledamo, koliko časa je bil Kosovel pospravljen pod preprogo, bi bil prav lahko še kakšen drug dober literat iz kakršnihkoli-si-že-bodi razlogov za vekomaj utihnjen.

Povzetek zgoraj napisanega: več ljudi - večja izobrazba - več "ustvarjanja" - zasičenost z izdelki. In zdaj hočemo biti unikatni, originalni, sveži?

Sam sem še na poti učenja pisanja poezije (in ustvarjanja glasbe). Moje izkušnje so take, da več kot berem, več imam idej, o čem bi lahko pisal in predvsem kako bi to napisal. Mislim, da se v tem ne razlikujem od drugih. Že Tchaikovsky je izjavil: "Inspiration is a guest who does not like visiting the lazy. It comes to those who call for it." Tako da ja, moramo iskati navdihe, in nikjer drugje kakor v umetnosti sami, v tem, kar so ustvarili že mnogi pred nami. Moramo jih posnemati, da se od njih kaj naučimo. Potem pa lahko pride še tisto nekaj več, kar ni zgolj in samo in le 'nekaj', ampak je nekaj, nekaj takega, kar lahko obstane in za kar lahko rečeš: UAU!

V Sodražici je tradicionalno veliko glasbenikov, predvsem mladih in nadobudnih. Naš krog je tak, da se v le malce spremenjenih zasedbah ukvarja enkrat z rockom, drugič s bluzovskim kantavtorstvom, tretjič z glasbo šestdesetih ter četrtič z jazzom in poskusi latino glasbe. Ko sva s kitaristom (to ni isti kot prej omenjeni) imela debato, kako narediti nekaj novega (a dobrega), je predlagal, da smo preigrali že toliko različnih stvari, da jih lahko zmiksamo skupaj. Rock feeling, jazz harmonije, ritmične latino fore, zvok iz ene zvrsti prenešen v drugo ipd. Popolnoma enako je pri poeziji: vzameš malo od tu, malo od tam, dodaš ščepec tistega pesnika, za obliko si vzameš nekaj klasičnega ... In morda, če imaš srečo, ob tem odkriješ nekaj novega (ali pa si vsaj tako prepričan). Kot da bi sestavljal sliko: potrebuješ okvir oz. obrobne puzzle, nato dodajaš delčke v notranjost: vsebino tistega, česar si se lotil. In od kod so ti delčki? Misliš, da so tvoji, iz tebe. Ampak ne, niso. So iz tistega, kar si se nekje naučil, kar si nekje pobral, kar je že bilo uporabljeno. Vsaj večina teh delčkov je takih. In jih lepo skladaš skupaj. Mogoče, mogoče pa bo kje manjkal delček, ki ga ne najdeš nikjer. In ga še moraš poiskati - ta bo morda čisto tvoj. Ali pa bo delček, ki bo izstopal, ki bo žarel iz slike. Ta ja lahko tvoj, neobrabljen.

Ok, že filozofiram ... bluzim ... ura je 01:00 ... Pa polovico tega si itak povedal že sam

V glavnem je tako, da sam pišem precej pod vplivom tistega, kar berem. Tako oblikovno kot jezikovno. Sonete sem pisal pod vplivom Jesiha, nadaljne stvari pod vplivom Tagoreja, Montaleja, Jimeneza ... Ampak jih nisem 'kopiral'. Izluščil sem stvari, ki so se me dotaknile, v katere sem se lahko vživel, za katere sem čutil, da se v njih lahko najdem. Od vsakega malo. In morda mi je celo uspelo napisati nekaj. Sem pa prebral premalo stvari, da bi to lahko zagotovo vedel

Kakorkoli že, mimo posnemavanja ne moreš iti. Sicer nimaš znanja. Pa smo spet tam: umetnost - znanje. Koliko je to dvoje povezano? Naša generacija ima na razpolago ogromno znanja, koliko pa ga je imel Homer? Mislim, da je Homer, če ga primerjamo z Evklidom, dosegel relativno več iz približno enakega izhodišča. Sicer je težko primerjati znanost in umetnost (čeprav iz umetnosti vedno delajo znanost ), ampak morda je nekaj na tem, da lahko v umetnosti ustvariš z manj znanja nekaj, kar bo vzdržalo kremplje časa in se ne bo razpraskalo v pozabo.

Problem je tudi v tem, da tisto, kar je popularno, ni nujno kvalitetno (ojoj, kako se že meri kvaliteta?). Ali greš v toku s tem in poskušaš biti popularen in s tem misliš, da si pa že dosegel nekaj? To je zagotovo nekaj svežega, si misliš, sicer ljudje tega že ne bi brali (poslušali). Tako narobe! Letos naš letnik organizira brucovanje in ena izmed idej je bila reklama v smislu pesmi. Soorganizatorke so določile sošolko, ki to 'zna' in bo to spisala. In je. Sošolke so bile navdušene nad izdelkom, jaz pa sem si mislil svoje in nisem hotel (takrat) nič pripomniti. Pri 24 letih so skoraj imele za umetniški presežek pesmico, ki jo zna napisati 13-letni fantek, ki se še uči, kaj je to rima. Toliko o tem, kaj ljudje poslušajo in berejo in imajo za sveto, za dobro, za luč resnice. Žal tu ne gre samo za stvari, ki se tičejo umetnosti, ampak to sega na vsa druga področja družbenega življenja.

Tako da ni pametno pobirati stvari kar od vsepovprek. Nekaj (nekaj) pa jih le moramo pobrati, da imamo kaj za raztrositi. In saj veste, kaj nas uči Sveto pismo: "Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa, naj posluša!"

Da ne bom predolg, se bom raje kar takoj ustavil in se vzdržal povzetka, sicer bom spet kam zabredel.

Aja, še najpomembnejša stvar: če ti uspe spesniti nekaj, kar se vsaj enega človeka dotakne v eno izmed globljih plasti srca ali duše (ali kot bi anologno rekel Pavček: "Naj se šolska učenost ne dotakne mladih duš samo na površju in še to površno."), si že lahko zadovoljen, da si to napisal. Četudi verjetno ne bo obstalo dlje od zvokov zvonov, ob katerih bodo s tabo zagrebli tudi tvoje pesmi.

lp, Žiga

Hvala Lothlorien za prispevek!

ja Sodražica je vedno imela močno glasbeno sekcijo, me veseli da se tradicija nadaljuje :)  

Predvčerajšnjim je na literarni delavnici Gabriela Babnik rekla, da pišemo, kot da še nihče pred nami ni napisal nobene pesmi in da je to največja napaka ... Podobnost znanosti in umetnosti jaz vidim ravno v tem, da se je znanost zgradila na temelju nadgradnje in repliciranja! Umetnost pa tudi, čeprav eksplicitno ne navaja referenc (jih pa zato izbrskajo kritiki;). 

V glasbi je to še bolj izrazito, saj so podobnosti še bolj očitne in je pravzaprav manj manevrskega prostora (pač manj tonov kakor besed), zato je dovoljeno recimo le spremeniti ritem ali harmonije in narediti svojo interpretacijo oziroma verzijo (če te ne tožijo:) In seveda sodobna umetniška glasba tone v atonalnost in stran od klišejev, kar pa pomeni neposlušljivost za veliko večino ljudi.

Se mi zdi, da sodobna pesem ni nujno neberljiva širši publiki, saj se pojavljajo nove tematike o katerih je vredno pisati. In na srečo imamo svoj jezik, ki še širi prostor in daje svojstveno podlago. 

Se strinjam s tvojim zaključkom, da je pesem lahko minljiva in kljub temu še vedno pesem v pravem pomenu. Včasih me tu na portalu pritegnejo ravno take, ki se dotikajo internega dogajanja med nami - ker so gotovo unikatne in manj klišejske. Kaj pomeni to, da napišeš marmorno univerzalno pesem, ki jo nazadnje prebere 50 ljudi na portalu in še 10 drugih?

lp, Matjaž

... thumbs up, nimam čisto nič za dodati, vse sta povedala ... ;)

lp, sara.

V SLOVARJI.com je razlaga za "ORIGINALNOST" izvirnost, posebnost, prvotnost.

SSKJ pa razlaga o "ORIGINALNOST"-i takole