Grmada hudourniških smeti počasi tli,

dim se nizko vleče v petelina,

ki se hripavo šopiri

na razmajani ograji od neurja.

Naložim si za eno uro dela na dan

in nahranim mačka, ki ni moj,

ampak lovi nadležne miši v kašči

in razganja ptiče ob jutrih, kadar počivam,

na mali potrebi oškropim superge,

če bi se sklonil in jih obrisal,

bi bile videti malo bolj znosne.

Na modo in cunje pač ne dam veliko.

V stranišču ugasnem luč,

zamižim in obrnem zrcalo v steno.

Očedit bi si moral še obraz;

ta puščavski vihar, kjer v eni uri ne opravim ničesar.

Rok Horžen