MAMI

Tu na grobu tvojem

svečko sem prižgala,

v vazo rož spomladnih

za tvoj praznik dala.

Že davno te med nami ni,

v večnosti si, daleč proč,

a tvoj lik svetal in lep

v srcu mojem živ je,je navzoč.

Tvoj mil obraz v mislih

mi kot večerna zarja vstane,

ti nežno lice osvetli,

iz očesa bolna solza kane.

Misel moja ti solzo posuši:

»Oprosti, mama!« rečem si glasno,

a srce nemirno v prsih

utripa burno in močno.

Zdrznem se, ko AVE zazvoni,

vprašam se, zakaj te tu več ni,

le šopek rož sameva

in sveče plamen dogoreva.

A daleč tam v večerni zarji

se mi nenadoma zazdi,

da slišim glas tvoj mili:

»Dete moje, Bog te obva'rji!«

Strmim v nebo in premišljujem

vzvišeno lepoto te besede MAMA,

ki prva je in poslednja

nam vsakemu v življenje dana.

marica49