DVOJNOST
Žametna sivina,
vonj sena,
razpelo ob cesti.
Trnjeva krona
na sklonjeni glavi
še vedno zbada.
Utrujene stare hiše
s svetlimi očmi,
prijazne do teh,
ki so daleč.
Za hribom
moli zvon,
vsak večer,
leto za letom,
za mir.
Večer opija.
Ne smem misliti,
ni mi treba vedeti,
pozabiti moram.
vonj sena,
razpelo ob cesti.
Trnjeva krona
na sklonjeni glavi
še vedno zbada.
Utrujene stare hiše
s svetlimi očmi,
prijazne do teh,
ki so daleč.
Za hribom
moli zvon,
vsak večer,
leto za letom,
za mir.
Večer opija.
Ne smem misliti,
ni mi treba vedeti,
pozabiti moram.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: daya
- 23. 06. 2008 ob 09:43
- Prebrano 537 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 100
- Število ocen: 3
