Otroci neskončnosti,
prelivajoča se bitja,
kamni modrosti in tekočina norosti!

Nič več ne vidim, nič več ne slišim,
hodim po deželi nevidnih ljudi,
zaletavam se v odprte oči,
oči z neskončno globino, zazrte v vesoljno praznino!

Ni je več zvezde na kraju tunela,
ni je več ceste v belem snegu vdrte,
nočem neveste za nadaljevanje te vrste!

O, Mati Zemlja, kdo kriv je za naše spočetje?
tako močni in krhki, vsi smo del tebe,
o, pošast energije, zmelji kosti nam objestne!
Razpihaj naše delce, začaraj nov krog,
spusti naše duše stran od tod!

c.