Roke, ki ti venomer uhajajo

proti nebu,

ko grabijo po zvezdah,

tu spodaj pozabljajo na uro.

Ostajajo prazne.

Svet ti spregleduje skoz prste.

Nič še ni izgubljeno.

Dokler se tvoje ime,

kot telo bojuje s praznino

in tvoje besede še mečejo senco

poleg tebe, lahko spiš.

A ko boš pozabil vse ure,

boš tudi ti ob svoj spanec,

razgaljen boš, brez sence,

z rokami, ki ti uhajajo

proti nebu ...

Matej Krevs