Dvigam čelo

   in odpiram pogled soncu…

naj vidijo oči vsaj enkrat žive sreče

   žarek topel naj oči segreje,

da zapeče, kakor žalost jih je pekla,

da megleno vse povprek bilo je,

   ko gledale so solz zastôr ...

(in hladna solza vedno znova je pritekla)

Občudujem te

   ti čudni možíc ... (možiček kopitljaček)

kakorkoli te obrnem, frcnem ali vržem,

vedno spet stojiš na tleh ...

Če bi jaz imel srce

iz svinca, kakor ti noge ...

Naj prihrumi vihar življenja,

    naj me siloma podre ob tla

(in zasadi v meso zobe trpljenja)

pa bi postavil se nazaj in gledal ga režeče,

kot ti – čudni možic.

Če bi imel srce,

iz svinca, kakor ti noge ...

***

Odkrivam dušo jutru

   naj počíje…

naj vsaj enkrat oddahne se na poti…

   odloži bremena in zadiha 

hladno sapo, kot je hlad čutila,

   ko v krču je v ledu ujeta ždela 

vse tiste dni ... 

  (in tiho le trpela)

bremena težka je upognjena nosila

naj le piha hladni veter

   naj le piha…

In občudujem vas

   planine

ki mogočno dvigate se

   in dvignjene nad svet, ostajate brezčasne,

ki v večnosti kljubujete in bijete neznani boj,

   neskončni boj z brezčutnim ledom,

ki vam poglablja rane v brazde

in zatira vsak upor.

a borba vas je le utrdila,

skalne vrhé vam priostrila ...

Če bi jaz imel srce

iz kamna, kakor ve vrhé ...

Naj ga prekrije ta pokrov

   in ga uklešči, kot vas led,

(kot bi dal na rane sol, naj razpoka mu obličje)

pa bi ostalo trdno, lépo

   in s priostrenimi vrhovi

čakalo v nemilosti, pripravljeno – na vse ...

Če bi imel srce

iz kamna, kakor ve vrhé ...

***

Ustavljam pogled,

da užijem ta trenutek,

ko svetloba pomladanska vame sije,

z vseh strani življenje, prebujenje ...

Prebujam se iz omotičnega šoka,

   kot da počasi prebolevam tihi mrk ...

prebujam se v pomladnem hrepenenju 

   (na klopi tej in v tihem tem šumenju)

ob jezeru, ki rahlo valovi ...

In gledam igro barv na gladini 

   s pokrajino, žarki sonca in skalnimi vrhovi

in s pojavo mojo bledo,

  ki  le   pleše   na   valovih …

jaka racman