Sesedam se v praznem prostoru,

ki meji na oddaljene klice

bližajočih signalov,

moje misli jih ne zaznajo

četudi se trudijo, da bi

predrle opno molka.

Krvavim pod  

utrujenimi stopali,

brezciljno tavam

po drevoredu praznih dlani

in iščem bisere v stokrat prebranem

pesku, ki so ga potacale noge

brezupnežev, iskalcev golote.

Kje si seme, da te posadim

v mrtvo grmičevje, izpuljenih

korenin, dišečih po spominčicah

(prinesel si jih mojim očem

čeprav niso modre barve).

Topila sem se v pogledu in

koketirala s sledmi na tvojih dlaneh,

pozabila sem kako topla in volhka je

tvoja roka, ko se sprehaja po moji trtici

dokler ne zatrepetam v mravljinčastem

krču.

V prekatih školjke bisernice je praznina.

ajda