In zgodba se ponavlja.
Zopet sem nekdo
ki je tako lahko nadomestljiv
odvržen v ropotarnico.
Ko misliš da me potolaži
tu in tam topla beseda
kar tako da se ubožček pomiri.
Mogoče bi te moral sovražiti
zavreči kot zadnjo smet
ti iztrgati tvojo bit.
Mogoče bi potem bila ob meni
kot si sedaj ob njih.
In ni jim mar kar dobro veš
nikoli jim ne bo.
A veš mogoče pade zastor
ko tudi zate deske ostanejo prazne.
Ko tudi mene več ne bo.
Potem tudi mene več ne bi bilo,
če bi bila zadnja smet ne bi bilo ustnic, ne srca,
ne objemov in ne pesmi.
Ne iskanje, kar je.
Kaj bo, ko naju zlomijo?
Jaz se sama ne znam več sestavit.
hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igor žuravlev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!