Zapušča me čas

v klopčiču zviti,

z začetkom nekje na sredini,

da ne zmorem priti do začetka,

kvečjemu do konca niti.

Vrtim se v njemu kot kuhana v savni,

premetavam noči, da me utrudijo,

premikam dneve da mi gredo naprej,

spodmikam žalostne misli

in ob tem padam nesrečno po tleh

z buškami na ranah.

Edine hlače si oblečem,

v enem dnevu so dovolj,

v dveh in večih so obveza,

jaz pa edina vsaki dan,

sama s sabo,

ena sama.

IŽ-lev